Damjan Volf je bil prejšnji teden znova izvoljen za generalnega sekretarja Obalne sindikalne organizacije KS 90, ki velja za prvo samostojno in neodvisno regijsko sindikalno organizacijo pri nas.

Spoštovanje zakonodaje je sicer v izrednih razmerah pogosto na preizkušnji. Da prihaja do njenega izigravanja tudi med epidemijo, ne preseneča. Krajšo običajno potegnejo delavci. Ti se bojijo za svoje službe in pristanejo na marsikaj, samo da bi jih obdržali, pravi prvi mož sindikalne delavske organizacije. Foto: BoBo/Žiga Živulović

 

Letos praznuje 30-letnico obstoja. V svojem delovanju se je srečala z marsikaterim izzivom, pred mesecem in pol prvič tudi z epidemijo in njenimi posledicami. Med te lahko štejemo tudi spremembe na trgu dela.

Letošnji praznik dela zaznamujejo izredne razmere, ki jih doživljamo in dojemamo predvsem kot omejitev na različnih področjih. Še vedno je prepovedano gibanje in zbiranje na javnih površinah, ranljive skupine so do pred kratkim smele v trgovine le ob točno določenem času, prikrajšani smo bili, ali smo še, za celovito zdravstveno obravnavo in omejeni na lastne občine. Spremembe so tudi na področju dela, pojasnjuje Damjan Volf. Med njimi izstopa delo od doma.

“V OSO KS 90 smo že pred razglasitvijo epidemije ugotavljali velik interes delodajalcev, da poskušajo delo bolj približati delavcu z mislijo na optimizacijo stroška dela po načelu, da je delavec na razpolago 24 ur na dan čim bližje. In ta epidemija je prišla za njih kot naročena! V praksi opažamo, da je velika večina delodajalcev, ki so imeli to možnost, šla v ukrepe dela od doma in iz tega naslova je delavec dejansko dobil v svojo dnevno sobo, v svojo otroško sobo, kuhinjo ali celo spalnico svoje delo 24 ur na dan.”

Delo od doma je, kot pravi Damjan Volf, celo preseglo pričakovanja delodajalcev. Ti ugotavljajo, da so delavci bolj učinkoviti pri delu od doma kot pa na svojem starem delovnem mestu.

“Izredno zaskrbljujoče pa je, še posebej v kontekstu delavskega organiziranja, da se s tem ločuje delavce in povsem izničuje element malenkostne socialne niti. S tem se minimalizira kakršen koli pretok informacij med delavstvom, oziroma kakršno koli možnost izrazitega organiziranja delavske aktivnosti. Tukaj je potrebno s strani sindikatov nemudoma odgovoriti z jasnimi cilji, ki bodo pomenili, da bomo kot sindikati še veliko bolj prisotni med delavstvom, da bomo veliko bolj proaktivni in predvsem, da bomo imeli popolnoma nično toleranco do kakršne koli kršitve delovnopravne zakonodaje.”

Ta med drugim tudi določa, kakšno mora biti varno in zdravo delovno okolje. Sindikati ugotavljajo, da so se razmere tudi na tem področju med epidemijo drastično poslabšale.
“Delodajalci so mimo varnostnih inženirjev, mimo medicincev dela za vsako ceno vztrajali pri ohranitvi proizvodnje. Skušali smo jih ozaveščati, vendar je naša uspešnost v dani situaciji bolj kot ne nična. Kapital je sledil svojemu cilju: kapital, ki se ne plemeniti, upada!”

Spoštovanje zakonodaje je sicer v izrednih razmerah pogosto na preizkušnji. Da prihaja do njenega izigravanja tudi med epidemijo, ne preseneča. Krajšo običajno potegnejo delavci. Ti se bojijo za svoje službe in pristanejo na marsikaj, samo da bi jih obdržali.
“Tukaj je seveda že v preteklosti prihajalo do posamičnih takšnih in drugačnih kršitev delovnopravne zakonodaje. V času epidemije, ko je strah tako med delodajalci kot tudi med delavci veliko bolj izrazito prisoten, je pa seveda teh primerov veliko, veliko več. Govorimo o tem, da delodajalci v elementu strahu ponujajo delavcem sporazumne odpovedi delovnega razmerja, iz tega naslova pa delavcem ne pripada niti zavod niti odpravnina. Ugotavljamo pa tudi, in to je bilo žal zelo, zelo množično, da so v času pa razglasitvi epidemije, od 12. marca naprej, delodajalci močno pritiskali na delavce. Namesto da bi jih v skladu z delovnopravno zakonodajo poslali na čakanje na delo, so jih skušali za vsako ceno prepričati, naj izkoristijo letni dopust za leto 2019, veliko večino letnega dopusta za leto 2020 in seveda vse viške ur. Iz tega naslova so si enostavno naredili nastavek, da bo tak delavec, ko bo zadeva prišla spet v normalne tirnice, lahko delal skorajda 24 ur na dan.”

Ve se, delavec je v razmerju delodajalec-delojemalec šibkejša stranka. Če delodajalec nanj še malo pritisne in ga nenehno opominja, kdo mu daje plačo, bo v večini primerov popustil:
” … kljub temu, da so delodajalci v preteklosti že dobili tri milijarde vreden paket za subvencioniranje nadomestila plač delavcev na čakanju na delo doma kot tudi odpis socialnih prispevkov za delavce, ki opravljajo delo v teh izredno težkih kriznih časih. Iz tega naslova se dogaja tudi tisti prenos, kot temu pravim, bogastva iz države ponovno v gospodarstvo, kljub temu, da se nam je ta zadeva v preteklosti že dogajala v finančni krizi, ko smo državljani investirali več kot pet milijard evrov v takrat še slovenske banke, ki pa so sedaj že vse bolj kot ne tuje.”

Poskusom zlorab in izigravanja se je treba upreti. Nič se ne bo zgodilo samo od sebe, opozarja Volf: “Dejstvo je, da bo po epidemiji prišlo do izrazitega napada na že priborjene pravice. Če ne bo dovolj velike kritične mase, kot jo je slovensko delavstvo v preteklosti že imelo, bodo te delavske pravice ogrožene, kar se bo dotaknilo prav vsakega.”

Obalna sindikalna organizacija prvič v svoji tridesetletni zgodovini letos zaradi epidemije ni organizirala kresovanja in pripravila prvomajskih obeležij. Namesto tega poziva vse delavce, naj se postavijo zase, za svoje pravice, za prihodnost, v kateri bo mogoče s plačilom za opravljeno delo in pokojnino dostojno živeti.

Jasna Preskar